Kakšna naravovarstvenica sem?

Po izobrazbi sem magistrica biologije in ekologije z naravovarstvom. Naravovarstvenica. To je moj strokovni naziv. Z njim se ne hvalim, a ga tudi ne zaničujem. Študij sem izbrala sama in ga tudi zaključila. Takrat (in še zdaj) mi je bil ta edini zanimiv. Nimam službe na ”svojem” področju. Pred časom je bil objavljen razpis, idealen za mojo izobrazbo. Moja prva reakcija je bila, da se seveda morem prijaviti. Za kaj sem se šolala? Potem sem se ustavila in vprašala: ”Si res želiš opravljati to delo?” Moj odgovor je bil ”Ne.”. Kar težko mi je bilo, saj sem imela v ozadju občutek slabe vesti. Zakaj si se šolala? Kaj ti ni jasno? Razpisano delovno mesto, sem si v času začetka študija še želela. Sama sem si kot idealno delo naravovarstvenika predstavljala v kakšnem krajinskem parku, kjer večino časa preživiš na terenu. Pa je bolj tako, da se več ukvarjajo s papirologijo evropskih projektov, ki so skoraj edina pozitivna spodbuda za delo na področju varstva narave. Na naravovarstvenike se pogosto gleda kot na osebe, ki delajo probleme. Ki zaradi metuljčkov in rožic, ne dovolijo izgradnje ceste. Ker so edini, ki sploh vedo, da ti metuljčki in rožice obstajajo. Mene ne boste našli na protestih in v boju za naravo. Moje naravovarstveno delovanje se odraža v vsakdanu.

Naj najprej pojasnim, da uživam v napredku in razvoju današnjega časa. Imam pametni telefon, vozim avto (od staršev ali Robija), kupujem v trgovinah, na dopust sem šla že večkrat z letalom. Vse to je privilegij in prestiž za katerega se zavestno odločam vsak dan. Mala hiška, mala poraba elektrike, kompostiranje organskih odpadkov, kompostno stranišče, odpadna (siva) voda iz kuhinje in kopalnice, ki se zliva na vrt pa je nekaj, za kar sem prepričana, da deluje naravovarstveno. Vendar Hiško ni nastal, ker zaradi kakšnih naravovarstvenih načel, nebi hotela živeti drugače. Ne, Hiško je dejanski odraz Robijeve življenjske situacije, ki je bila v danem trenutku za njega in posledično tudi za mene, najboljša rešitev. Takrat se ni spraševalo, kako bi čim bolj zmanjšala svoj ogljični odtis. Najmočnejša je bila želja po samostojnosti in svobodi ter miru. Kar je bilo ob tem tudi zelo pomembno, je najino spoštovanje in zavedanje okolice, kjer Hiško stoji.  Bivanje je prilagojeno okolici, rešitve iščeva z razumevanjem vpliva na njo. Naprimer: ker imava lastni vrt za pridelavo zelenjave, sva takoj odvisna od dobre zemlje, ki bo dala lepe pridelke. Logično je, da zato paziva kaj uporabljava pri pranju posode in tuširanju, saj vsa voda steče na vrt.

marjetice
Če sem čisto iskrena, vedno gledam najprej na sebe. In zato želim želim imeti urejen, zdrav in rodoviten dom. Ker se vsak dan zavedam svoje okolice in kako odvisna sem od nje, sem dobra naravovarstvenica. Morda bo kdo rekel, da s tem ne ustavljam podiranja dreves v Braziliji in drugih ekoloških katastrof po Svetu. Res je. Jih ne in jih tudi ne bom. Če bi tako pazljivo in spoštljivo ljudje ravnali vsak za svoj košček zemlje, potem takšnih ekoloških katastrof ne bi bilo. Moje malo naravovarstveno delo se bo poznalo v zgledu, dejanjih in spodbudi drugim. V to sem trdno prepričana in se že udejanja.

 

Naroči se na novičke iz hiške

Prejmi obvestila za dogodke in zanimivosti na email naslov.

Ne skrbi, ne bomo te zasuli z reklamami in vsakodnevnimi emaili. Tudi midva sovraživa to.

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja