Ekonomičnost vrtnarjenja


Ko se voziva po naši deželi in opazujeva vasi ter naselja, skoraj ni hiše, ki v bližini ne bi imela vrtička, na podeželju pa njive. Ugotavljava, da smo Slovenci  pravi vrtičkarski narod. Tudi med mladimi se vzbuja vedno več zanimanja za lasten kos zemlje, kjer bi si pridelali kakšno redkvico, solato in paradižnik za pod zob.  V duhu vrtičkarskega gibanja, pa vam naslednji stavek verjetno ne bo ravno všeč.


Vrtnarjenje je oblika gospodarjenja z zemljo, ki se ekonomsko ne splača.


Na mali površini, vrtnarji gojimo množico vrtnin. Zelo dobro moramo poznati čas setve, čas presajanja in specifične potrebe za vzgojo velikega števila različnih zelenjadnic. Da pridobimo vso to znanje, beremo vrtnarske priročnike, se udeležujemo delavnic in tečajev, gledamo vrtnarske oddaje in dober del svojega časa namenimo teoretičnemu izobraževanju. Mnogi se vrtnarjenja učijo skozi leta in leta, že od otroštva, ko so pomagali na vrtovih svojih staršev. Znanje o posameznih rastlinah še ni dovolj, da uspešno vrtnarimo. Vedeti moramo, katera zelenjava dobro uspeva v naši zemlji  in kje je potrebna dodatna priprava gredic. Razmišljati moramo sezonsko in vnaprej, da zasejemo oziroma posadimo dovolj zelenjave, kolikor jo potrebujemo. Načrtujemo, pripravljamo setveni načrt in kar nekaj energije porabimo že za dobro načrtovanje vrta. Kupujemo semena in v zadnjih letih vedno  več  sadik. Vozimo se po različnih vrtnarskih sejmih, tržnicah kjer dokupimo sadike, ki jih sami nismo uspeli dobro ali dovolj zasaditi. Ob tem porabljamo bencin in svoj čas. Vreme nam narekuje tempo in čas dela na vrtu, kdaj nam lahko pridelek tudi »vzame«. Nepredvidljivi so vrtni prebivalci, ki nam lahko popolnoma uničijo teoretično idealno zasajen vrt. Pa gre naš trud, čas ter energija v želodec voluharja, polža, bramorja, …
Višek pridelka začnemo konzervirati. Nekaj zelenjave ter sadja vložimo, iz druge kuhamo omake, marmelade, sirupe in namaze, kjer trošimo električno energijo in porabljamo vodo. S sušenjem viška pridelkov zopet porabljamo elektriko in si v poletnem času segrevamo prostor. Včasih gre del viška kar na kompost.

Vse zgoraj opisana dela zahtevajo veliko časa in energije, ki jih zna vsak ekonomist dobro ovrednotiti. Tudi sama imava dober vpogled v vrednotenje tega dela, saj vrtnariva tudi na drugih vrtovih in se s tem poslovno ukvarjava.  Torej, če bi pisali vse ure in stroške, ki jih namenimo delu na vrtu, potem kmalu vidimo, da se glede na pridelano količino pridelkov,  ekonomsko ne obnese. V predpostavki, da cene pridelkov primerjamo s cenami v trgovskih centrih.

ogled-postavi-slike-15


Zakaj potem vrtnarimo?

Ste se morda zaradi besed v prejšnjem odstavku prvič resnično vprašali čemu tako vneto vsako leto zasejete svoj košček zemlje? Ali pa že dobro veste, zakaj vrtnarite in vas najine besede niso niti malo zamajale ob besedah, da se »ne izplača«.

Ker to sploh ni bistvo vrtnarjenja!  Vrtnarjenje je način življenja, ki vzbuja stik z Naravo v najbolj osnovni obliki. Smo v stiku z zemljo in rastlinami, ki jih opazujemo kako rastejo čez sezono. Žanjemo plodove lastnega dela in ob tem občutimo zadovoljstvo, ki nas napolni z dobro energijo. Delo na vrtu za marsikoga predstavlja sprostitev in umik iz napornega tempa vsakdana. Za koga drugega pa delno uresničitev ideje o samozadostnosti in preskrbi z lastno hrano. Tretji to počno zato, ker se v družini vrtnari že od nekdaj. Kakor koli, pozitivni občutki, ki jih ob vrtnarjenju čutimo, so tisti, ki nas najbolj vežejo na zemljo. Razlogov je še mnogo več.
Hrana, ki si jo pridelamo sami, je izjemno kvalitetna ter okusna. Tega ne moremo kupiti. Konvencionalno pridelana hrana je vprašljive kvalitete. Predvsem tista, ki je na policah čisto izven sezone. Veliko zelenjave in sadja prihaja iz daljnih krajev in tekom dolge poti izgublja svoje hranilne vrednosti.  Takšna hrana počasi izgublja zaupanje kupcev in je eden izmed razlogov zakaj ljudje vrtnarimo. Tudi midva sva se tako zagnano lotila vrtnarjenja  ravno zato, ker rada jeva okusno, dobro hrano in razumljivo nama je, da je zelenjava iz lastnega vrta za naju najkvalitetnejša in bo najino telo iz nje dobilo največ hranil, mineralov, vitaminov. Vrtnarjenje tako posredno veliko pripomore k našemu zdravju in boljšemu počutju.
Ko sami sejemo in sadimo, postanemo pozorni, da jagode ne rastejo v mesecu februarju in bučke ne decembra. Tako imamo pravo predstavo o sezonski in lokalni hrani. Ker je delo na vrtu izjemno povezano z vremenom in letnim časom, ostajamo v stiku s tokom naravnih procesov v naravi, ki omogočajo različnim rastlinam, različen čas rasti v letu. Zunaj na prostem se naše telo »premika«, kri zaokroži po telesu in nas navda z energijo. Izpostavljeni smo sončnim žarkom, ki jih naše telo potrebuje za dobro delovanje, posredno pa vplivajo tudi na naše dobro počutje. Nenazadnje preko vsega lastnega časa in truda, ki ga vložimo v delo na vrtu, začnemo ceniti hrano, ki jo je v trgovinah na pretek, saj na lastni koži spoznamo, da ne zraste kar sama od sebe.
Verjamem, da je osebnih razlogov za vrtnarjenje še več. In prav je tako. Naj Slovenija ostane vrtičkarski fenomen, ki ga v Svetu ni. Toliko vrtov ob hišah in toliko zagnanih vrtnarjev. Med njimi tudi midva. Začela sva dokaj zgodaj, pri 22 letih, kar med mladimi (še) ni tako običajno.


Trdno prepričana sva, da bova vrtnarila celo življenje, ker ob delu z zemljo doživljava najlepše trenutke, ki jih ekonomija ne more ovrednotiti.


Obilje zelenjave


 

 

Naroči se na novičke iz hiške

Prejmi obvestila za dogodke in zanimivosti na email naslov.

Ne skrbi, ne bomo te zasuli z reklamami in vsakodnevnimi emaili. Tudi midva sovraživa to.

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja