Hudič je čisto prijazen fant, on samo ponudi

Novodobne vedute* mest so postale precej barvite in tedensko spreminjajo svojo podobo. Z reklamnimi panoji in jumbo plakati, vrtljivo-svetleče-kričeči oglasi zakrijejo vsak omembe vreden razgled na mesto, zgradbe, pokrajino. Gre za novodobno onesnaževanje pogledov. Ti letaki nam sporočajo, da današnji čas ponuja neskončne možnosti nakupov, namišljenih prijateljstev, poceni izletov, občutkov sreče …, .. In to hočemo!

* – italijanski izraz za pogled, razgled

Kdo v bistvu hoče imeti oglase in široko ponudbo?

To je nekako zgodba o kokoših in jajcih. Kaj je bilo prej? Povpraševanje ali ponudba? Sam sem v najstniških letih rasel ob hardcore-punk glasbi, ki mi je mnogo odkrivala. Spoznaval sem svet v drugačni luči. Vedno so bile krive multinacionalke, iluminati, Monsanto, McDonalds, Nestle,  Spar, Lidl …, .. Ta umazana imena naj bi v človekov vsakdan vrivala bedo in monotonost. A sem se močno motil!

Za vsemi temi imeni in še mnogimi drugimi stojimo ljudje. Samo podjetje ni moglo nastati samo od sebe. Z našim denarjem, ki jim ga prostovoljno nosimo v njihove blagajne, se večajo in postajajo vedno bolj lačna novega kapitala. Dajo nam še boljše ponudbe in mi jim težko prislužen denar še kar nosimo. Zakaj? Ker smo se polenili in to nam v bistvu prav paše.

Polenili smo se

Slovenci živimo v precej bogatem delu sveta, čeprav se tega ne zavedamo. Še pred leti so morali naši pradedje pošteno garati za vsakodnevni obrok. Skozi evolucijo povpraševanja in ponudbe je nastala današnja situacija, kjer naprimer vsi vemo, da čevlji s Kitajske niso najboljša izbira, sam kaaaj ko je Alpina tako draga. Pa še poceni čevlje dobiš v vsaki lokalni prodajalni, za kvalitetne slovenske čevlje je pa potrebno narediti še kaj več. V novih čevljih se potem šopirimo v kafičih, glasno razpravljamo o tem, kam gre ta svet in kako politiki peljejo našo državo v grob. Če nas le Kitajci prej ne pojedo za predjed k belemu rižu.

Ponudba v trgovini. Ista zgodba, lahko jo v parih stavkih orišem. Velike trgovine nabašejo police z vsem, kar moderni kupec želi. Na enem mestu preveč stvari, ki jih v bistvu sploh ne potrebuješ! V supermarketu tako nakupiš vse od hrane do krame, za kar si pred leti mogel se dobro znajti in porabiti več časa in energije. Sadje in zelenjavo imamo na enem mestu. Le komu se še sploh da iskati lokalne kmete in sadjarje ali pa kaj pridelati na domači zemlji? Brez veze, če pa lahko vse (pre)poceni kupiš.

Največja demokracija se dogaja na blagajnah trgovin in dela klik, klik, klik …, ..

Z vsakim kupljenim blagom glasujemo. Glasujemo za trgovino, distributerje, proizvajalce, pridelovalce, za vse, ki imajo pri tistem izdelku prste vmes. To je prava demokracija. Boljše kot katerekoli volitve ali referendum. Vsi se ti predstavijo, ti samo prideš in glasuješ. In kdor dobi največ glasov, dobi največ denarja in raste. Širi svojo ponudbo in preko oglasov, kartic ugodnosti, popustov še bolj pritiska nazaj.

Sam nisem nič boljši, še vedno veliko nakupujem. A sem precej bolj pazljiv za kaj glasujem. Moj nasvet je, da pazite tudi vi. Vprašajte se kaj res potrebujete, čemu bo služila ta stvar. Ker hudič je čisto prijazen fant, on samo ponudi. Ti pa lahko vzameš ali pustiš.


En minimalističen trik: Ko vas naslednič “prime” da bi nekaj kupili, kar za vas predstavlja velik finančni zalogaj, se ustavite. Počakajte 3 mesece. Če po tem preteklem času še vedno čutite potrebo po tej stvari si jo kupite in tako boste prepričani, da ste naredili pravi nakup.


 

Naroči se na novičke iz hiške

Prejmi obvestila za dogodke in zanimivosti na email naslov.

Ne skrbi, ne bomo te zasuli z reklamami in vsakodnevnimi emaili. Tudi midva sovraživa to.

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja