Prva priložnost za samoizpolnitev

Veste kaj vas izpolnjuje? Počnete to, kar si želite?
Znate takoj odgovoriti na ta vprašanja?


 Jaz priznam, da mi je ob teh vprašanjih težko. Takšnih vprašanj v življenju nisem srečala velikokrat. Pri vsakem odgovoru mi moj um hitro najde vsaj mali dvom. Spomnim se, da so nas v vrtcu spraševali kaj bomo, ko bomo veliki. Takrat sem rekla, da bom frizerka. Potem
pa takšnih vprašanj ali spodbud za razmišljanje v tej smeri, ni bilo več.


Manj dvomov, več odločnosti


 Ste kdaj pomislili na to, da prvo četrtino življenja bolj kot ne izpolnjujemo pričakovanja drugih? In da nas ne sprašujejo preveč po lastnih interesih? Najprej izpolnjujemo pričakovanja staršev (glasbena šola, dobre ocene, lepo obnašanje, izpolnjevanje njihovih neizpolnjenih sanj, …). V šolah moramo delati ne le zaradi staršev, temveč tudi zaradi nalog učiteljev,testov in izpitov. Ko končamo osnovno šolo, ”moramo” narediti srednjo šolo in potem se vedno več mladih odloči za fakulteto. V vseh teh letih, korak po koraku, delamo kljukice na seznamu obveznosti, ki jih dobimo od drugih. In potem pride dan, ko končaš s temi obveznostmi. Potem si pa tam. Kaj pa zdaj?

V oktobru sem redno in pridno zaključila šolanje na faksu. V nadaljevanju (doktoratu) zase ne vidim smisla. Služba me ni čakala, ko sem v roke prejela potrdilo o magistriranju. Fakulteta, ki je pred 6 leti na informativnem dnevu obljubljala dobre možnosti zaposlitve, mi je ob slovesu dala popotnico: ”To je to, zdaj pa se znajdi sama.”   Ufff, kako mi je bilo težko. Pa ne zaradi njihovih besed ali tega, ker sem naslednji korak videla v prijavi na zavod kot mlada brezposelna oseba. Jaz nisem vedela kaj zdaj naprej? Zmanjkalo mi je nalog in obveznosti, ki sem jih dobrih 18 let znala tako dobro izpolnjevati. Moja izobrazba in šolanje nista nikakor šli v nič. Znanje se pokaže tudi izven zaposlitvenega okolja. Ostala sem res prepuščena sebi.
Prvič sem se zares vprašala, kaj si želim.


Manj cone udobja, več samostojnosti


Nisem si znala odgovoriti. Še danes imam težave pri tem odgovoru. Pa ni nič narobe. V tej prehodni fazi, po koncu študija sem imela eno težko fazo. Nisem želela fiktivno ”vleči” status študenta in ostati v coni udobja, ki ne prinaša osebnega napredka. Vedela sem, da želim spremembo, ki vodi k samostojnosti (tisti pravi, ko se resnično preživljaš sam, brez žepnin, štipendij, zavoda,…). A hkrati sem uvidela, da sploh ne vem, kaj si sama želim za sebe. Kaj želim početi? V čem najdem strast in kako ob tem še nekaj zaslužiti? To je bil grozen občutek.

Bajseki končni-11

Nato pa sem uvidela nekaj zares super. Tale faza je odlična priložnost, da jaz poiščem odgovore na vsa ta ”težka” vprašanja. Zdaj lahko počnem resnično kar si želim in izpolnjujem svoje želje. Se testiram, učim iz napak in vedno bolj bližje prihajam sama sebi. In ravno to se dogaja. Predavanja, ki jih imava v decembru so že odličen test, da se preizkusim v vlogi predavateljice. Prvi test sem imela ravno včeraj. Bilo je ču-do-vi-to 🙂 Govorim o svojih občutkih (ne mislih, ker med predavanjem sem 100% ”not padla”). Odkrila sem en talent, ki mi je bil prej popolnoma neznan. Čudovito je odkriti nekaj takega.

Spoznala sem, da je zdaj moj čas, da se res preizkusim v različnih področjih. In vse kar bo, bo dobro. In ne gledam naprej in si delam pričakovanj in ciljev kaj bom. Verjamem, da se bom še preoblikovala in počela veliko različnih reči. Vse mogoče ne bo uspelo in nič hudega.  Bom pa vedno bližje odgovoru kaj si želim in kaj bom, brez najmanjšega dvoma v ozadju.


Manj misliti, več občutiti


 

Naroči se na novičke iz hiške

Prejmi obvestila za dogodke in zanimivosti na email naslov.

Ne skrbi, ne bomo te zasuli z reklamami in vsakodnevnimi emaili. Tudi midva sovraživa to.

2 komentarja

  • Robert Lisac

    Tjaša, bravo! Kdor je živ, se bo vedno znova in znova srečeval s temi vprašanji, ki jih izpostavljaš, niso nekaj, kar bi minilo po 30. letu starosti. Gre za ključna vprašanja in ja, ni vedno lahko najti iskrene in prave odgovore.

    Mi je pa zelo všeč misel: Manj misliti, več občutiti.

    Globoka, saj pogosto uničimo pravo pot ravno z razmišljanjem, ker to, kar čutimo, blokiramo.

    • Tjaša Štruc

      Hvala, Robert. Ja, sama sebi sem največji sovražnik na svoji poti. Najbolj dvomim in pozabljam na svojo dušico. Dobro da me Robi spomni, kadar me fejst ven vrže 😉

  • Napiši komentar

    Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja