Ne daj mu ribe in tudi ribiške palice ne!

Te dni so prišle na obisk na najin vrt srne. Začele so se pasti tudi z endivijo in radičem. Vse pridelke sva pokrila z vrtno tkanino in sedaj se le sprehahajo mimo. Kako sem krut in sebičen, bi imel kar vse zase, nič ne bo pomagal živalim, kajne? Najbolje jim pomagam, ko jih pustim na miru. Tako najbolje pomagamu čisto vsakomur. Ob tem se mi je utrnila misel na humanitarno pomoč ljudem.


Humanitarne pomoči so dolgoročno škodljive, saj ustvarijo odvisnost. Ko začnemo nekomu pomagati, naprimer z brezplačno hrano, potem porušimo njihov sistem kmetovanja. Ljudi naredimo odvisne od te oskrbe. Ko to oskrbo prekinemo, pustim za seboj zmešnjavo. Govorimo o ljudeh v današnjih »revnejših« predelih Afrike. Vse vrste pomoči ustvarjajo odvisnost in so vsiljive v njihovo kulturo. Tudi slavni rek: »Ne daj mu ribe, daj mu ribiško palico«, ni na mestu. S tem mu ti ne ponudiš direktno hrane (osnovne življenske potrebe) ampak vsiliš svoj sistem življenja. Ko je situacija že tako na dnu (zaradi vedno večjega vmešavanja v njihovo življenje), potem je resnično potrebno stvari začeti iz ničle. Ampak ne jim nositi ribiških palic. Utihni in jim prisluhni kaj si oni sami želijo. Kako so si pred tem vsiljevanjem sami ustvarili prenočišča in hrano. Iz njihove tradicije naj izhaja pot nazaj k blagostanju. Če je njihova resnična želja ribiška palica, je mnogo bolje, da si jo naredijo sami! Tako si bodo sami kot skupnost povrnili moč in začeli s svojim življenjem. Če je pomagati sočloveku resnično tvoj namen, potem je to edina dolgoročna rešitev. Ko pa si želiš izkoriščati in nato na hitro svoje napake popraviti, jim boš moral do konca življenja kuhati ribjo juho.


Problem je kompleksen in globalno prepleten, a dolgoročne rešitve so vedno enake. Pusti jih pri miru, le prisluhni jim in reagiraj (če je potrebno) dolgoročno. Kdo pa si ti, da jim boš solil pamet? Res enostavni primer pomoči potrebnim sem spoznal z mojimi nočnimi obiskovalkami srnami. Da vam prikažem:

Lovske družine so prisotne skoraj v vsakem bližnjem kraju. V današnjem času imajo izredno plemenit namen. Skrbijo za naravno ravnovesje divjadi v okolju, predvsem srn. V zgodovini so naravno ravnovesje z lovom in množičnim odstrelom živali porušili, sedaj pa svoje rane celijo z krmljenjem srn. Ker  so te srne ostale brez naravnih sovražnikov, je potrebno za njihov odstrel seveda poskrbeti. Tako se ustvari naravni sovražnik, ki pod to pretvezo pripravlja veselice a srninim golažem. Upam, da ste sami že kdaj prej uvideli ta nesmisel, umetnega hranjenja in nato odstrela živali. Pusti naravo. Opazuj jo in se čudi, kako se bo vse samo spravilo v čudovit red. Nehaj srne krmiti in odstreljevati, saj s tem le ustvarjaš človeško odvisnost. Srnam žal ne moreš prisluhniti, kaj bi si one želele. Če sklepam po njihovi plašnih reakcijah, bi si upal trditi, da pravijo: »Pusti me pri miru!«

Ampak to je le moje nepomembno mnenje.

 

Naroči se na novičke iz hiške

Prejmi obvestila za dogodke in zanimivosti na email naslov.

Ne skrbi, ne bomo te zasuli z reklamami in vsakodnevnimi emaili. Tudi midva sovraživa to.

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja